1. PDF dokument

S l o ga d r u ž i n a s e d i n a .
Živi pesem, dom ovina!
i
S
lo v en sk o g la sben o d r u štv o
»l j u b l j a n a «
m ore z re ti n a z a j na 36 letn o uspelo d e lo v an je na glasbenem
polju. U stanovljeno leta 1892. je stalo do d anašn jeg a dne
m ed najag iln ejšim i pevskim i zbori. S početka (ob ustanovitvi)
slovenska pesem ni služila toliko um etnosti, k a k o r n aro d n i
probudi. Ko so se razm ere slovenske pesm i p red ru g ačile in
je začela p ro cv itati slovenska novejša pesem, ki ni im ela
n am ena samo b u d iti n aro d n ih čustev in k ratk o č asiti Sloven­
cev, si je iz b ra la za cilj pevsko um etnost samo. N jeni k o n ­
certi po letu 1908. do svetovne vojne in po vojni kažejo,
d a je vedno pazno zasledovala razvoj slovenske pesmi,
obenem p a tu d i ni p rezrla tu je ro d n e glasbene literatu re,
zlasti češke ne. Redno vsako leto je p rire ja la »L jubljana«
dva koncerta, ki sta od p irala zaklade dom ačega in tu jeg a
glasbenega sveta.
R e o rg a n iz ac ijo zb o ra po v o jn i je izvedel d irig e n t p ro ­
fesor B aju k , k a te r i j e tu d i s kon certo m pro slav il d ru štv en o
trid e setletn ico .
O b ustanovitvi »Pevske zveze« (leta 1921.) se je postavila
n a čelo vseh v zvezi v članjenih zborov cele Slovenije in jim
bila vodnica. T olm ačiti je hotela pevcem po deželi novo pot,
k az ati jim nove steze k cilju in jim pom agati kvišku. P ri­
redila je v tem sm islu več koncertov po deželi in ob p r i­
k lju č itv i P re k m u rja poletela m ed d a ljn e ro jak e in jim p ri­
redila tri koncerte. Svojedobno je vzdrževala n ek a j časa tu d i
glasbeno šolo, k je r je deloval kot glasbeni u čitelj tu d i pokojni
V edral, ki ga najdem o med bivšim i dirigenti »Ljubljane«.
Posebno pozornost so v novejšem času vzbudili koncerti
ruske cerkvene glasbe, ki so bili v koncertnem življenju
posebnost zase. Med dirigenti d ru štv a »L jubljana« najdem o,
kot om enjeno, Čeha profesorja V edrala in opernega k apelnika
Benišeka, d alje odlične slovenske sk lad atelje G erbiča, Sachsu,
Svetka, dr. K im ovca i. t. d. N ajvečjo moč in silo svojega
d elovanja je razvila pod za d n je im enovanim a Svetkom in
dr. Kimovcem.
Letos ob velikem p raz n ik u češkoslovaškega n aro d a hoče
»L jubljana« zlasti s slovensko narodno pesm ijo pozdraviti
b ratsk i narod in stopiti z njim še v p risrčnejše stike.
2
S
l OVINSKL'
HUDEBNf SDR UŽE NI »LJUBLJANA«
s u sp a k o jen im hledeti m uže zpet n a 36 letou üspesmou p rač i
n a hudebnim poli. Založeno roku 1892 nalezalo se a nalezä
až do dnešniho dne mezi n ejagilnejšim i slovinskym i peveck y m i spolky. V dobe založeni zboru nesloužila slovinska
pisen tolik um em , jak o spiše narodnim u probuzeni. M ezitim
pom ery se v tom to sm em zm enily a zkvetati začala slovinska
pisen novejši, je jim ž čilem nebylo jenom b u d iti city naro d n i,
n y b rž i m ety um elecke. K oncerty sdruženi »L jubljana«
p o rad a n e po roce 1908 do svetove v alk y a po ukončeni teto
d o k azuji, že vždy bedlive sledovala rozvoj slovinske pisne
a zaroven ta k e h u d eb n i lite ra tu ra cizi, zejm ena českou.
P rav idelne každeho roku p o räd a la »L jubljana« dva k oncerty,
k te re program ove b y ly yyberem hudebni lite ra tu ry domači'
i cizi.
R eorganisaci sboru po välce provedl dirigent B ajuk, k te ry
ta k e koncertem osla vil 30 lete vyroci trv ä n i peveckelio
sd ru ženi »Ljubljana«.
P ri založeni »Pevske zveze« (Peveckeho svazu) r. 1921.
stalo sdruženi »L jubljana« na čelu všecli p rid ru žen y ch
p eveckych spo lk ü slovinskych a p rip ad la m u ulolia vedouci.
Čilem sdruženi »L jubljana« bylo teh d y ukazovati všem
slovinskym m ilovnikum nove cesty vedouci k vyteene m ete
a p om ahati jim ve snahäch sm erujicich k vyvoji a zdokonaieni. Za tim učelem u sp o räd a la »L jubljana« mnoho k o n ­
certu po venkove slovinskem a kd y ž slovinska p o k rajin a
»Prekm urje« p rip o je n a b y la k Jihoslavii, u sp o rad a la vzdalenym tem to b ratrü m nekolik koncertu. Sveho času vydržov ala ta k e svou vlastn i h udebni školu, na k te re püsobil zemfely prof. V edral, jenž b y rovnež po jistou dobu dirigentem
»Ljubljane«.
Z vlaštni pozornost b u d ily posledni dobou k o ncerty ru sk e
cirkevnf h u d b y »Ljubljanou« požadane, jež v k oncertnim
ohledu b y ly udälosti pro sebe. Mezi d irig en ty zboru »L jub­
ljana« najdem e již jm enovaneho Čecha prof. V edrala a prof.
B enyška, k ap e ln ik a opery, däle znäm e h u d eb n i skadatele
G erbiče, Al. Sachse, Svetka, D ra Kimovce.
V rchol sily a dokonalosti dosähla »L jubljana« ve sve
činnosti pod sborm istry posledne jm en o v an y m i: Svetkem a
D rem Kimovcem.
Letos p ri priležitosti velikeho svatku československeho
n aro da chce »L jubljana« zejm ena slovinskou narodni' p isni
pozdraviti b ra trsk y n ärod a naväzati s nim sty k y jeste
srdečnejši' a tesnejši.
SPORED
PROGRA M
K O N C ERTA SLOVENSKEGA
K O N C ERTU SLOVINSKEHO
GLASBEN EG A D RU ŠTV A
H U D EB N IH O SD R U ŽEN f
» L J U B L J A N A «
Z B O R O V O D JA : — D IR IG E N T :
DR.
ANT.
D O L I N A R
1. S l o v i n s k e p i s n e // vinek n a ro d n ic h pisni resp . v n a ­
rodnim to n u kom po n o v an y ch :
a) P o to čn ik (1799—1877); Planinar // Horal
Pastirica // P astyfk a
b) N aro d n i (G ostiša);
V go^du II V lese
c) A dam ič (r. 1877):
Bledi m esec // B ledy mesic
d) V ilh a r (1852-1928):
Roža II Ruže
e) N aro d n i (K ram ar):
Triglav (šesterohlasne)
f) F leišm an (1818—1874):
Z daljnega morja
2. A. L ajovic (r. 1878):
S dalneho more
Z glasnim šumom s kora
3. St. P re m rl (r. 1880):
S k un i choräl zni
4. D r. F r. K im ovec (r. 1878): V enček gorenjskih
Vinek pisni gorenskych
Majova
5. M. T om c (r. 1890):
PllESTiVKA:
Mlada pota, ven ček narodnih
N ove cesty. vin ek narodnich
Nočni psalm // Nočni žalni
7. E. H o c h re ite r (1871):
8. K o r o š k e n a r o d n e : a) Pojdem v rute (Dev)
Püjdu do hor
b) Spov ptice pojo (Dev)
Opet ptačci peji
c) Gor čez izaro (Hubad)
Vzhüru na jezero
Ecce dolor // 5 hlasovy sbor s
9. F. A dam ič (r. 1877):
doprovodem oktetu dechove
hudby
6. D r. A. D o lin a r (r. 1894):
♦
1.
S lo v en ija v pesm i
S lovinsko v pisni
V inek näro d n ich resp. v n ar.
slohu kom ponovanych
Venček naro d n ih ozirom a v
narodnem tonu zloženih
a) P otočnik
Planinar
Horal
Visoko vrli plan in stojim ,
v veselju rajskem tu živim;
tam dol’ lju d je prebivajo,
veselje redko vživajo.
P rid ’ v rh planin,
nižave sin!
V h oräch vysoko dlim ,
veseli ra je uživam ;
v üdoli lid e p reb y v a ji,
radosti m alo uživaji.
P f ij d v zh ü ru n a vyšiny,
nižiny ty syne!
M en’ prvo solnce zablišči,
ko zajde, m eni še svetli;
m rakovi dol’ stanujejo,
in srca om rzujejo.
P rid ’ v rh planin,
nižave sin!
Mne p rv n e slunce zasvitne,
a za jd e když, m ne sv iti dal;
v oblaka čermi h ali se nižina,
a srdce tiži m raz.
P f ijd v zh ü ru n a vyšiny,
nižiny ty syne!
Men’ bistre sape zrak vedre,
mi ja sn ijo glavo, srce:
tam dol’ megle se vlačijo,
d u h a m ore in tlačijo.
P rid ’ v rh planin,
nižave sin!
Mne b y stry vzduchu vänek
Idavu zjasni, srdce.
V nižinach m lhy se täh n o u ,
duši m ori a tlači.
P rijd v zh ü ru n a vyšiny,
n ižin y ty syne!
b) Narodna (Gostiša)
P astirica
Pastyrk a
N ad vasjo je čredo pasla,
v srcu ji je vstal nem ir,
s hrepenenjem v dol je zrla,
k je r je vriskal m lad pastir.
N ad vsi städo svoje pasla,
v srdci nepokoj ji jal,
v touze h le d i do udoli,
tam k d e zav y sk ’ p a sty r m lad.
Ko bi sreča k d a j hotela,
da bi ž njim šla pred oltar,
v koči bi živela,
črede pasla več nikdar.
K dyby štestf n ek d y dalo,
ab y c h s nim šla p red oltair,
v salaši bych n av žd y žila,
städo svoje opustila.
5
Želja se ji je spolnila,
ali sreča prišla ni,
doli v koči m lada žena,
žalostna na grič strini.
P ra n i se ji vyplnilo,
avšak štesti odletelo,
v nizkem dom ku m lada žena,
v žalosti na d u m n e liorv zri.
c) A dam ič
V gozdu
V lese
Čuj, v gozdu lovčev rog doni,
tra ra , tra ra , tra ra ,
na lov tovarišem veli,
tra ra , tra ra , tra ra .
Slvš, lovcu v roli zvuči,
tra ra , tia ra , tra ra ,
k lovu k a m a rä d y zve,
tra ra , tra ra , tra ra .
P rch ä zajiček i srn k a v dal,
a i ty ptdčku m aly s k r y j se,
zde v lese nebezpečno je!
F lin tičk a už je nab ita,
zle, je stli ostra k ulička
v srdce zaleti.
Slyš, lovcfiv roli zvuči,
tra ra , tra ra , tra ra ,
k lovu k a m a rä d y zve,
tra ra , tra ra , tra ra .
O j beži zajček, srnica,
le sk rij se dro b n a ptičica!
T u v gozdu v arno ni!
N ab ita je že puškica,
g o rje , če ostra k ro g lica
v srce, v srce zadela bi!
Čuj, v gozdu lovčev rog doni,
tra ra , tra ra , tra ra ,
na lov tovarišem veli,
tra ra , tra ra , tra ra .
d) V ilhar
B ledi m esec
B led v m esfc
Bledi mesec, tebi tožim
svoj na svetu revni stan,
k tebi tožen roko prožim ,
iščem leka svojih ran.
Vse n a svetu m irno spava,
vse n a svetu z d a j molči,
sam o m oja solza plava,
srce m oje le ječi.
L uno bledä, tobe ža lu ji
bedy sveho života,
k tobe sm utiiy, ru k u /.vedam,
liledäm leku pro sve rän y .
Vše na svete klidne spi,
vše na svete te d m lči;
jenom m oje slzy kanou,
jenom srdce m oje lka.
e) Narodna (K ram ar)
R oža
Ruže
T am v dolu roža rase.
p ri potoku sam a zase,
n a j le rase, n a j le rase,
sa j ni m oja roža to.
U potoka ruže roste,
u potoka ruže jed in ä,
n ec h af roste, n ec h af roste,
v ždyf to n en i ru že mä.
Ko bi m oja rož’ca bila,
slan ca bi je ne vm orila,
o z a k a j s’ me zapustila,
ti p risrčn a rožica.
O p risrčn a rožca m ala,
N ate zgodaj slanca pala,
n a j le pada, n a j le pada,
saj ni m oja roža to.
K dyby m oji ru ži byla,
m razem b y as nehynula.
Ö proč jsi m ne opustila,
ty rfižičko meho srdce.
Ö ty ruže srdce meho,
m razem jsi ty zahynula,
n ec h af m rzne, n ecliaf m rzne,
v ždyf to n en i ru že md.
f) Fleišm an
T riglav
T riglav
V gorenjsko oziram se
sk aln ato stran,
T rig lav a blišče se vrhovi,
prot' jasnem u nebu kipi
velikan,
kaj delajo, gleda, sinovi.
On videl je zgodbo Sloven’je
otrok,
je slišal n jih petje, njih vrisk
in n jih jok.
Vse je v ih a r raz d jal, vse je
v ih a r razd jal,
narod p a zm iraj stal, narod
pa zm iraj stal.
G ledal nad T riglavom neba
obok,
g le d al n ad T rig la vom neba obok.
N a gorenske sk äly oko m oje
hledi,
vrchol T riglavu zä riv y zrim .
Na jasnem nebi ty č i se velikan,
deti jeho, co dela ji, s vyše sve
vidi.
O n život videl Slovenie svnu,
on slvšel jich peni, v y sk o t a
plač;
vichr vše roznes’, vichr vše
rozerval.
N arod ale stoji, narod
vžd y ck y stal,
nebeskou jen klenbu nad
T rig lav e m zrel,
nebeskou jen klenbu nad
T rig lav em zrel.
A. L ajovic
Z d a ljn e g a m o rja
Z d aln eh o m ore
Z d aljn eg a m orja, lastovka
dospela
pesem je za p ela: feb ru ar,
le meti,
m arc, ra z g ra ja j, besni, v endar
m raz
sneženi že diši po vesni.
Z d aljn eg a je m orja lastovka
pesem je zapela.
[dospela,
V laštovička letic z dalekeho
m ore
pisen zapela: ünore, ty snezny,
brezne, besni, vztekej se,
v žd y f tv ü j m raz již vesnou
dyše.
Z dalekeho m ore vlaštovička
letic,
pisen zapela.
7
Q\l/°
St. Prem rl
Z glasnim šumom
s k o ra
S k ü r u c h o rä l zni
Z glasnim šum om s kora
orgle so donele,
d ru ži se z donenjem
glas soseske cele:
Počeščena T i D evica,
vseli nebes in zemlje,
naših src k raljica !
V elebny hlas s k ü ru
kostelem se nese,
dole s pisni lidu
sp o ju je se:
Släva bud Tobe M aria,
krälovno nebes i zeme
i vroucich srdci našich!
T ak soseska poje
in n a prsi bije, bije,
skoz visoka okna
jasn o solnce sije.
Lid ta k v roucne peje,
prosba k nebi leti:
vvsokym i okny
ja sn e slunce žari.
4.
Dr. Fr. K im ovec
V enček g o re n js k ih
A^inek g o ren sk v ch
pisni
Sem deklica m lada, vesela,
sem pravo, slovensko dekle,
k o t slav ček veselo bi pela.
d a b’ daleč razlegalo se.
T ra la la, lalala, tralala ,
lalala, tralala , lalala.
M lade jsem devče, vesele,
prave slovinske devče jsem ,
ja k slaviček vesele bvcli pela,
do d alk v by pisen m oje znela.
T ra la la , la la la , tra la la .
la lala, tra la la , la lala.
Z kaj bi nek sladko ne pela,
za k aj bi vesela ne b’la,
saj vsak d an krog m ojega čela
mi sapca gorenjska pih lja.
Proč sladce nezpivala bvcli,
proč vesele nebylo bv srdce me,
v zdyf každ ičk eh o jit r a
čelo m oje vanek hor chladi.
D ekle je na p rag u stala,
svetle zvezde preštevala,
svetle zvezde h k r a j’ gredo,
p re lju b ’ m oj fantič, p o jd ’
domov!
D ivča na p ra h u stala,
ja sn e livezdy po čitala:
ja sn e livezdy v d älk u jdou
inilačku mu j p o jd 1 domu.
8
Da
rla
k je
da
te
te
si
si
A by te n ikdo n e p o tk a l a ptal,
kdes tak dlouho ehodival,
k d e jsi chodil, k d e js i byl,
žes b otičky zarosil.
*
ne bodo srečevali,
ne bodo povprašvali,
hodil, k je si bil,
ta k čeveljčke zrosil.
*
T am na h o rach slu n ce žari.
tam n a h o rac h k ra sn e je.
M ali ptačci m ile p eji,
libe peji, vesele.
T am na horach k v iti kvete,
ta m na horach k rasn e je.
Na p lanin'caii solnčiee sije,
na p lanineali luštno je.
G or pojejo drobne ptic’ce,
gor pojejo ptičice.
G or cvetejo rožice,
n a p lanincah luštno je.
*
*
Zelena je už trav ičk a,
k v itim drobnym zdobena.
K v iti trh a la jsem, venečkv
pletla,
m lada k d y ž b y la jsem,
m lada d iv k a nevinna;
tecf tam leži,
tecT tam vadnou,
venečky už neviju.
T rav n ički so že zeleni,
z d robnim ’ rož’cam ’ nasajeni,
sem jih trg ala, v venčke
spletala,
d okler sem še m lada b ’la.
D okler sem nedolžna bila,
bele gvante sem nosila,
zd a j p a tam leže,
zd a j p a tam trohne,
ker ne m aram več za nje.
*
P o zd rav ljam te, gorenjska
stran
in tebe Bled široko znan.
O toka m ila cerkvica,
nebes K ra ljica in Gospa,
lju b e z n i polna, vsm iljen a,
ponižno bod’ pozdravljena.
P o zd rav u ji vas gorenske
strän e
i tebe Bled svetove znärny,
na ostrove m ily kosteliček.
Nebe kralovno a Pani,
lä sk y plna, m ilosrdnä,
ponižene b u d pozdravenä!
5.
M. Tom c
M ajev a
M ajova
R ija, ra ja , lija , raja ,
vsi se veselimo m aja.
Brzo se okrog vrtim o,
čas veselja porabim o!
R ija, ra ja , rija , ra ja ,
vsi se veselimo m aja!
R ija, ra ja . rija, raje,
všichni tešim e se z m aje
v radosti a tanci, zpevu
u b ih a nam čas!
R ija, ra ja , rija , raje,
všichni tešim e se z m aje!
9
N aokrog la h k ih nog,
h itro k a r se da!
Dol in gor, pleše naš veseli
zbor.
R ija, ra ja , rija , ra ja ,
vsi se veselimo m aja!
Do kola poskoč
svižne, lelikou nohou!
D olu i n ah o ru ta n či
naš vesely sbor.
R ija, ra ja , rija, raje,
všichni tešiine se z m aje!
Zlato solučece nas greje,
cv etk a v saka se nam smeje,
ptičke vse gostole,
vse k ip i od radosti.
Zlate slunečko nas hreje,
k v itk o každe na nas se smeje,
ptačci sborem peji,
vše radosti vvska.
N aokrog lah k ih nog,
h itro k a r se da!
R ija, ra ja , rija, raja,,
vsi se veselim o m aja!
Do kola poskoč
svižne, lelikou nohou.
R ija, ra ja , rija , raje,
všechno veseli se z m aje.
6.
Dr. A. D olinar
M lada p ota
V enček n a ro d n* ih
M lade sm ery
V inek narodnich
Po gorah grm i in se bliska,
fan tič moj po polju vriska,
žvižgaj, v risk aj a l’ pa poj,
s a j prideš k m eni v vas nocoj.
V h orach duni, šleha blesk,
dole v polfcli m ily vyskä,
vyskej, livizdej nebo pej,
však ty p fijdeš v noci k nam .
F a n tič prišel je pod okno,
rah lo trk a l je n a polkno,
vstani, lju b ’ca, odpri mi,
sa j že zadosti spala si.
P rišel m ily pod okenko,
na okenko zaf ukal.
v z b u d se m ila, otevri mi,
dost už spala očka tva.
Jaz se nisem še naspala,
k' sem ves čas prem išljevala,
kdo je žvižgal, k do je pel,
kdo je bil tako vesel?
Jaz sem žvižgal, jaz sem pel,
p a jaz sem bil ta k o vesel!
Nie jsem uboha nespala,
noc celičkou vzpom inala,
kdo to v yskal, kdo to pel,
kdo že to b y l ta k vesel.
Ja jsem hvizdal, ja jsem pel,
ja jsem to byl ta k vesel.
*
So ptičice zbrane, v planinco
lete,
tam dol na D olenjskem je
zd rav je moje,
*
V houfu ptačci k ho räm leti,
tam je srdce meho raj.
p a se vzbudi, se vzdram i,
ti m rzli G orenj’c,
boš videl k a j dela D olenj’c.
vzbud’ se sy n u m rzly ch hor,
uvidiš co sedlak v k ra ji je.
O n seka, obklesti, p rip ra v lja
si les,
ga v b u taro veže, rav n a si ga
vmes,
pa na voz ga naklada,
z živinco spelja,
a l’ njem u pa srček igra.
R ubä, kaci, d riv l seka,
do otypek važe,
na voziček je n ak lad a ,
srdce jeho jasa.
Ti si urce zam udila,
ko gorelo je srce,
si ošabno se nosila,
zd a j pa jokaš se zame.
K ak so m ene ran e sklele,
k a d a r mislil sem na te,
z d a j so rane zopet cele,
sreče polno je srce.
C hvilku jsi se opozdila,
hofelo kd y ž srdce,
pyšna jsi ty ke me byla,
a ted’ plačeš pro mne.
R ana v srdci tižila mne,
kd y ž jsem m yslel n a te,
nv n i rä n a zacelena,
šfastno je me srdce.
Ja z pa čem si drugo zbrati,
jo p eljati pred oltar,
d al ji p rstan bodem zlati,
bom ji mož in gospodar.
T i p a saina boš ostala,
p rem išljevala to gorje,
boš m ladost objokovala,
in tu d ’ m islila na me.
Jinou ja si ted' vyberu,
p ü jd u ja s n i pred oltar,
dam ji prsten cely zlaty,
ja k o m už a hospodär.
Potom zustaneš ty sam a,
m yslet budeš na ten žal,
m ladost budeš oplak av at,
ve vzpom inkach n a mne.
K m etič veselo na svetu živi,
na p o lje gre orati,
gre svoje seme s’ja ti.
k o rajžn o , veselo na svetu živi.
Sedlak vesele si žije,
pole ofe, sim e seje,
s k u ra ž i tak
vesele si žije.
F a n tič veselo na svetu živi,
kosico si nabrusi,
n a tra v n ik ’ jo poskusi,
korajžno, veselo na svetu živi.
Šohaj vesele si žije,
kosu klepe,
tra v u seče,
vesele si žije.
11
D ekle veselo n a svetu živi,
srpiček si nabrusi,
n a n jiv i ga poskusi,
k o rajžno, veselo na svetu živi.
D evče vesele si žije,
srp nabrousi,
n a poli je j zkusi,
vesele si ži je.
S tarček veselo na svetu živi,
na p al’co se opira,
p ro t’ nebu se ozira,
k o rajžno, veselo na svetu živi.
D edeček vesele si žije,
o h ul se opira,
k nebi se diva,
vesele si žije.
K aj ti je deklica,
d a si ta k žalostna,
k a j mi je, nič m i ni,
srce me boli.
D evče m ile co ti je?
Proč jsi tolik sm u tn a?
Co mi je, nie m i neni,
jen srdce m ne boli.
F a n tič n a v o jsk ’ leži,
fan tič le vstani mi!
K ako pa v sta ti čem,
k ’ m e krogla teži.
Šohaj na b ojišti leži.
V stan ty m ü j d ra h y !
J a k p a k v stati mam,
kd y ž m ne strela tiži.
O b lekla bom črni gvant,
saj ta je bil m oj fant,
saj ta je bil moj fant,
k i m rtev leži.
Č erny šatek na hlavu si dam ,
v žd y f to b y l m ü j m ilv,
v žd y t to byl m uj m ilv,
co tam v dali pacT.
N ožek uzela bom,
srček načela bom,
iz njega si vzela bom
tri k a p lje krvi.
N ožejček si vezmu,
v srdce si je j vbodnu.
ru d e krv e k a p k y tri
z neho si ja vezmu.
Sinoči sem na vasi bil,
n aj bo,
ta k ’ dolgo sem se zam udil,
n aj bo.
V čera večer v liospode jsem
byl, ale af,
dlouho, dlouho jsem se
opozdil, ale af.
T ak dolgo smo prepevali,
n aj bo,
da sk o raj bi zadrem ali,
n a j bo.
D louho jsm e se radovali,
ale af,
až jsm e skoro zadrim ali,
ale af.
12
7C .
F. H ochreiter
N očni psalem
N očni žalni
Zvezde hite čez visoko polnoč
tihe.
zlate, škoda za te,
duh, k am blodiš obupajoč?
Ptič prešuniel je plalio gaj
do družice; tam cvetlice
vonj in šepet je obkrožil ves
k ra j.
Na nebi pulnočnim livezdy se
trp y ti,
tiche a zlate.
Duše ma, kde bloudiš zoufald?
Ticliym letem snes’ se p tä k
hä jem k mile svoji;
ve vüni k v iti tone cely k ra j.
Pošlji še en k ra t k zvezdam
oko,
svetla cesta v b u jn a m esta,
duš tam h repenenja pojo.
S lušaj navzdol: rodovi dreves
od obzorja d a ljn a m orja
zlagajo him no nižin do nebes.
Poliled' znovu k hvezdam
jasnym ,
ja s nebesky budi k ra j.
T ouha duši zpiva tam .
Poslyš: hä je, lesy,
na obzoru dälnä m ore
hy m n u n ižin p e ji nebesum.
K akor iz školjke m otnja
glasov
dih skrivnosti: ni radosti,
ni bolečin, a polno je snov.
Jako z m ušle šum i hlasy
dechem tajem nym :
neni radosti, ni bolu,
je n mnoho snu . . .
Ve v iru tom peru te rozpni,
jako žare dve; a ve vichru
harfou budeš, na niž H ospodin
lira.
N a pulnočnim nebi hvezdv se
trp y ti.
Sredi vsega raz p ro stri peroti
kot dve zarji, in v v ih a rji
h a rfa boš, ki jo prebira
Gospod.
Zvezde hite čez visoko polnoč.
8.
K o ro šk e n a ro d n e
K o ru ta n sk e n a ro d n i
a) Deo
D o hör püjdu
P ojdem v rute
Pojdem v rute, v rute,
tam čez m raz
j e če m oj pobič
je pokopan.
P u jd u do hör vysoko,
tam do m razu a vichru,
kde m uj m ily zakopän.
13
♦
T am dol pokleknem ,
m al’ požebram ,
d a n’ bo m oj pobič
ležal koj sam.
T am pokleknu,
pom odlim se,
b y m üj draliy hoch
nespal ta m sam.
b) D ev
Spov p tice pojo
O pet ptačci p eji
Spov ptice pojo,
spov 1’ož’ce cveto,
ta k zelena planina,
k e je kratekčasno.
Sem pa rožice trgal,
sem pa v h artelc hodou,
sem veselo prepivlal
in sem k rate k čas mou.
O p et ptačci peji,
opet ruže kvetou,
zelena se k ra j,
ry ch le beži čas.
Ruže jsem ja trh al,
do z a h rä d k y chodil,
vesele si zpival
a v radosti žil.
Vse sekače sem zgubiv,
vse cokle zvomiv,
ko sem dov se p la n in e
k te j dečvi hodiv.
Še za cokle je škoda,
n o j še b olj pa za me,
ke bi im ou hoditi
dol s planince k tebe.
Sve k a m a ra d y jsem ztratil,
b o ty sve roztrhal,
k d y ž jsem dolu s hor
k svč m ile cliodival.
L itoval bych bot,
ješte vic však sebe,
k d y b y ch znovu chodil
k tobe, m ila, s hor.
c) H ubad
Gor čez jezero
Vzhuru p fes jezero
G or čez jezero, gor čez
gm ajnico,
k je r je drag i dom z m ojo
zibalko,
k je r so me zibali m am ica m oja
in p re p e v a li: ha ji, h ajo!
V zhuru preš jezero, v zh u ru
pfes liaj,
tam domov m üj, niä kolebka,
kde m ne kolebala, m am ička
moje
zpivajfc: h aji, hajo!
K ’ sem še m ajhen bil, sem bil
dro vesel,
sem več b a rti ktero pesem pel:
z d a j vse m inulo je, nič več pel
ne bom,
zd aj ni več m oj ljubi,
d rag i dom.
Ve dneeh m e m ladosti srdce
mi pelo,
m nohe jsem pisne ja znal.
N vni vše m inulo, zpivati
nebudu vic,
nem äm již domova, d raheho
domova.
9.
E. A d a m ič
E cce d o lo r
E cce d o lo r
Ecce dolor!
Zelene rav n in e,
n ad ra v n in a m i strm e gore;
k am o rk o li zlato solnce sine,
vse živi, vse cvete,
le n aro d gine,
pod brem enom tu jč e v e pete!
Ecce dolor!
Ecce dolor!
Zelene roviny,
n ad nim y h o ry se pnou;
k am koliv zlate slu n ce pla,
vše žije, vše kvete,
jen n aro d hyne,
pod brim em cizincovy sily.
Ecce dolor!
K je so, k je so časi,
ko za dom svoj sveti
d ed je n aši to d so lili k ri?
Ko d rh te l pred njim i
je v tre p e ti p r e j sovrag,
a z d a j gospod nam kleti,
k je so?
K de jste, k d e j ste časy,
k d y pi;o dom ov sv u j sv aty
dedove naši p rolev ali krev ?
K d y tra s se pred nim i
ve stra c h u neph'tel lfty,
a tetf, d ušm ane k lety ,
kde jsou?
B ili so in so p ro šli!
K je so, k je so ure,
ko v lju b ezn i verni
lju b il tod Slovenko je Sloven?
Ko odm evali so v hlad večerni
glasi iz ju n a šk ih prs stotern i?
B y la a m inula.
K de jsou, kde jsou časy,
k d y ve vern e läsce
žil tu s d ru žk o u d ru h ,
k d y za večeru
znely h la sy ju n ä c k y c h prs
stere?
V veke, v veke li bo m olčal
spev je k len ?
K je so, k je noči so,
ko v gozdovih širn ih ,
m ed vejevjem svetih nam
dreves,
dim se d vigal v k o lo b arjih
mix-nih v počeščenje b itij
n ed o zirn ih k jasnem u,
k jasnem u oboku je nebesa.
E cce dolor!
Do veku-li bu d e m lčet
ocelovy zpev?
K de jso u , k d e jso u časy,
v siro k y ch k d y hvozdech,
v stin u sv aty ch n äm ström ü
v oblačcich se zdvilial d ym
a v tich o u slävu b y to sti
nes’ se, sto u p al k jasn e
k len b e nebes.
E cce dolor!
Vse m inulo, k a k o r p en a m ine,
k a d a r se valovi um ire.
K am orkoli zlato solnce sine,
Vše prelilo, ja k o p en a m izi,
k d y ž v ln y u k lid n i se.
K dekoliv zlate slunce pla,
15
vse živi, vse cvete,
le n arod gine pod brem enom
tu jčev e pete!
Ecce dolor!
vše žije, vše kvete,
jen n ärod hyne
pod briniem cizincovy sily.
Ecce dolor!
Svoje dedov grobe razorava
v svoji zem lji tlačeni moj rod!
K je je, k je je
slavnih predcev slava?
K am izg in ila so vaša p rav a ,
ki n ek d a j so carovala tod?
D edüv svojich hro b y niči
ve sve zem i zd ep tan y m ü j rod.
K de je, kde je
slavnycli p red k ü slava?
K am z tra tila se naše stara
prava,
k te rä v lä d la kd y si tu?
Za goro solnee tone,
nemo s polja vrača se tlačan.
K aj b re z u p n o d uh mi slabi
klone?
Ne! Ne! R azdrobil bodeš sužne
spone,
prost boš spet ti tlačeni Slovan!
Za h o ru slunce sk län i se,
nem s pole v rači se u jarm en y .
Proč beznadejne d uch mi
släbne?
Ne! Ne! R ozbij pouta otročka,
budeš zas volny, u ja rm en y
Slovane.
«4»
« J UCSÜV'iA I '
TISK
J U G O S L O V A N S K E
T I S K A R N E
V L J U B L J A N I
( K. C E C )
ROGAŠKA
SLATINA
N e jv ftä i a n e jm o d e rn č jšf la z n č v K ralo v stv i SHS. - S ^ fto zn u m a a lk a l.-s a lin .
z r id la : TE M PEL , ST Y R IA , D O N A T. — In d ik a c e : n em oči ž a lu d k u a stre v ,
nem oči srd c e, le d v in a ja te r .
B L E D
-
J I H O S L A V I E
A lp sk o -k lim a tic k e le to v išk o a la ž n e, 502 m n a d m o fem le ž ici. N e jte p le jš i
a lp sk e je z e ro 22—27° C . T e rm a ln i, s lu n eč n i, je z e r n i a v z d u šn e k o u p e le . V odni
š p o rt všeho d ru h u . R y b o lo v . L ot (k a m z ic i). L rizenska h u d b a . Z äb av y , konc e r ty a s e re n a d i n a je z e r u . M nožstvi p rv o tfid n ic h h o te lü , p e n sio n ü a vilov y c h b y tü . L č k a ri, le k a rn a , p o šta, e le k tric k e o sv etlen i, vodovod. — A utod o p ra v a . Ž elezn ičn i s ta n ic e : L e s c e - B l e d n a tra ti B e o g ra d —Z a g re b —L ju b ­
lja n a —Je se n ic e a B l e d - j e z e r o n a tr a ti M nicbov (V ideii)—C elo v e c —J e ­
se n ic e —T e rs t. V sez o n č v la stn i č eln i u ra d n a stu n ici B le d -je z e ro . — S ezo n a:
K v č te n —Z d fi. — P ro sp e k ty a in fo rm a c e b e z p la tn e zašle
L a z e ü s k d
s p r a v a
B l e d
SHS.
•MA­
NA